ponedeljek, 31.3.2008
Zopet jaz, he he
Vsak iz med članov se teh dnevnikov tako izogiba, ker jih je res zelo naporno pisat. Potrebuješ kar nekaj časa, da se posvetiš pisanju in premišljevanju, za trenutke, ki so se dogodili čez dan.
Po pravici moram povedati, da se mi danes nič ni zanimivega zgodilo. Vse je šlo po starih načrtih in planih za dan ponedeljek. Pod prisilo sem moral v šolo, ko sem pa priše domov, sem pa tako ali tako spal. Hehe
Kar je za mister Ožbeja ( prijatelji mi rečejo »direktor«
), že značilno.
Kot sem že rekel šola
! Grozaa!
Zdaj pa res več ne vem kaj bi rekel. Ali je v redu ali slabo v šolo hoditi?
Res je, da zelo trpimo, saj moramo hitro vstati in potem več ur za isto klopjo, poslušati zvoke učiteljev. Včasih pa to mnenje spremenim. Heh
Brez znanja nebi morali hoditi v službo, nobeden nebi bil dovolj izobražen, … Prišel bi zopet čas, kakršen je bil v reformaciji, ko so bili duhovniki najbolj pomembni in najbolj izobraženo ljudstvo. Kljub vsemu, pa v šoli preživimo večino časa in se veliko nasmejimo, uživamo in se na kakršen koli način imamo lepo.
Po napornem pouku in po dobrem in okusnem kosilo, sem se seveda malo odpočil. Odšel sem v sobo in v vodoravnem položaju zasanjal.
Ura je bila šest popoldan ( 1800 ), ko se je Ožbej zbudil iz prijetnega spanca. Približno 30 min sem počakal, da je telo prišlo nazaj v normalno stanje in kaj sem storil potem?
Če bi to videl naš idejni vodja Sebastian, bi bil zelo vesel. Tako imenovano po Ervino, ki reče svoji sobo kar telovadnica
; sem se odločil, da bo takšno ime dobila tudi moja.
Po dolgem času sem se postavil pred ogledalo in začel trenirati ples. Kar lepo uro sem se zibal in ponavljal korake.
Našo vasico je zapustilo Sonce in obiskala ga je Luna ( Luna-na pijana pleše, ta bela bela luna, he he
sem si prepeval
). Po tem sem še obiskal kuhinjo in si privoščil večerjo, zdaj si bom pa po dolgem, napornem in ne toliko zanimivem dnevu privoščil še en daljši spanec.
Lahko noč
Ožbej*