Heeey
Joj, ne morem verjet… Že na vse zgodaj pogled skozi okno ubija. Sprašujem se kaj je s tem vremenom??? Ja priznam, da sem tip človeka na katerega vpliva ta grozen dež, grrrrr. Torej moj dan se ob šestih zjutraj ni začel nič kaj bleščeče. Mojo prvo jutranjo tečnobo sem poskušal popraviti tako, da sem si skuhal skodelico odlične kave in peljal psa na sprehod. Seveda sem upal, da me bo moj Čili spravil v dobro voljo, a glej ga zlomka temu ni bilo tako J. Namreč, takoj ko sem stopil iz bloka sem bil moker skoraj do kolen in da to ne bi bilo dovolj me je po vrhu vsega še avto, ki je ravno peljal mimo mene, poškropil do ušes. Ja kot, da že nimam roke v »gibsu« in moje preoblačenje ni dovolj zakomplicirano… Pridem nazaj gor in se spravim v druge hlače in seveda tudi majico, ko pogledam na uro in ugotovim, da sem pozen… še to…
Zdaj pa brzina do službe, navijem muziko do konca, da me malo razveseli in gasa J. Ja job kot job, dela sem imel,čez glavo, zdelo se mi je kot da drugega ne počnem kot visim na telefonu. Danes je bil še posebej »telefonski« dan, ne pomnim kdaj me je nazadnje toliko strank klicalo v enem dnevu. Saj se ne pritožujem, ampak res me je to kar malo izčrpalo. Postorim še vse ostalo in seveda sem si vmes privoščil še eno kavico in že je ura tri in lahko grem domov.
Vozim se domov in razmišljam, da mi že dolgo, dolgo delovni dan ni minil tako hitro. Sploh nisem mogel verjet. Joj in ta moja roka, kako me boli. Saj še trenirati ne morem vredu… Kaj trenirat, še menjavam z drugo roko. Komaj čakam, da dam to stvar dol, in v tistem trenutku mojega monologa s samim seboj se nekaj spomnim. Zakaj se ne bi sam šel zdravnika in si odrezal ta mavec iz roke. Saj je že ok, če drugače mi bodo to storili tako ali tako jutri v bolnici. Ideja! Pridem domov in jaaaa sam si odstranim motečo stvar iz roke, ter ugotovim, da je že boljše in da me skoraj ne boli. Ponosen nase in zadovoljen, da je roka boljša se odpravim na kosilo. Pridružim se Jasmini in Špeli, ki me že čakata v restavraciji. Spet se mi mudi, ampak saj me poznajo J. Malo debatiramo, nekaj pojemo in kot bi rekel keks je ura pet. Mudi se mi še na trening in potem je že skoraj konec dneva.
Pridem domov okrog devetih in se odločam ali naj grem v kino ali ne. Prijatelji so me namreč povabili in lahko bi šel… Po drugi strani pa sem obljubil, da pridem tudi na žurko,ker ena kolegica praznuje rojstni dan. Joj, zakaj vedno obljubim pet stvari na enkrat, potem pa je panika. Hmmmm… na koncu se odločim, da grem na rojstni dan, ki je hitro minil in bil dokaj zabaven. Ampak nisem ostal dolgo,ker me že jutri čaka nov naporen daaaaan. Saj bo, moja prijateljica bi rekla: »Nič to ni J«… tako da, to bo za danes vse,ker morem spat in zgodaj vstat.
Nočko***
..:: David ::..